| PESEM
ZA DINAR
Medtem, ko ste danes v lokalih prisiljeni poslušati “natakaričin
izbor” glasbe, so še ne tako dolgo nazaj v teh prostorih kraljevale
naprave, ki so vam za kovanec zaigrale skladbo po vašem izboru. Zgodovina
teh aparatov, k i jih poznamo pod imenom jukebox, sega v leto 1906,
ko je John Gabel Company na tržišče
poslala prvi gramofon na kovance z avtomatskim izmenjevalcem.
Iz te preproste naprave na ročno
navijanje je v nekaj desetletjih zrasla (zlasti v ZDA) cvetoča industrija
objektov, ki so postali ikona XX. stoletja. Glasbena skrinja, ki je za
kovanec predvajala zadnji glasbeni hit, je bila dobrega pol stoletja
navdih za tehnične inovacije v zabavni industriji in kreativni izziv
industrijskim oblikovalcem.
Jukebox je sredi prejšnjega stoletja
pomenil fokusno točko druženja in zabave mnogim mladim, bil nezamenljivo
povezan z rojstvom rock'n'rolla in socialnimi ter kulturnimi spremembami,
ki so zaznamovale povojno generacijo. Ob pesmih iz donečih zvočnikov so
se rojevale nove romance, prebolevale izgubljene ljubezni in se vnemali
pretepi med pregretimi glavami “upornikov brez razloga”. Razkošen
zvok, ki se je zdel že skoraj primerljiv živemu nastopu, je spremenil
atmosfero lokala v trenutku , ko je v režo zdrsnil kovanec in je
gramofonska igla sedla v reže plošče z izbrano pesmijo. “Pojoča
omara” v živih barvah in z bleščečim kromom je bila center vsakega
lokala in je v še tako zakotno krčmo vnesla nekaj tistega razkošnega
glamurja, ki so ga ZDA po vojni uspešno negovale in izvažale
v svet. Skupaj z gospodinjskimi stroji, Cadillaci in rock'n'rollom.
Estetika blišča in luči, plastike in kroma, glasna in zabavna, bližje
kiču kot umetnosti, kot jo je videla in razumela Evropa.
Spočet v bordelu
Že v XIX. stoletju so poznali gl asbene omare, ki
so delovale na denar. Velike pokončne skrinje, izdelane iz polnega lesa v
historičnih stilih ali modnih secesijskih krivulj, ki so vsebovale
mehanizem ročnega navijanja, ob vstavitvi kovanca pa so se v njih preko
nazobčanega valja zavrteli veliki kovinski
diski. Te plošče so seveda lahko reproducirale le melodijo, ne pa tudi
instrumentov in izbor plošč je bil tudi na najbolj izdelanih sistemih
omejen na deset. Avtomatski izmenjevalec plošč je uveljavil šele Gabel
leta 1906, a o prvih pravih jukeboxih lahko govorimo po letu 1920,
ko se je uveljavilo električno snemanje in
reproduciranje bakelitnih plošč.
Nihče točno ne ve, kdaj se je pojavila beseda jukebox in kaj
pravzaprav pomeni. Njen izvor mnogi iščejo v črnskem slengu, kjer je
beseda “ jook” pomenila tako ples
kot seks, kar podkrepljujejo z domnevo, da so se prvi aparati bohotili v
bordelih in drugih lokalih sumljivega izvora, kamor so se v času
prohibicije hodili zabavat predvsem nižji sloji prebivalstva, tihotapci
alkohola in prostitutke. Čeprav ni šlo za marketinško izmišljeno
besedo, ampak se je ta uveljavila kar sama, se je pojem jukebox pojavljal
že v prvih reklamnih oglasih in se zanj nikoli ni uporabljal noben drug
izraz. Poskusi nekaterih, da bi slab prizvok, ki ga je imela
beseda, očistili z
nadomestki kot “avtomatski gramofon” ipd. niso preživeli. Beseda
jukebox se je uveljavila tudi v mnogih deželah neangleškega
govornega področja, tako tudi pri
nas (skupaj z “izvirno” srbsko izpeljanko džuboks).
Prav zaradi ne ravno žlahtnega porekla je
bil jukebox v začetku deležen tudi mnogih kritik in napadov, ki so včasih
že mejili na pogrom. Kot večina stvari, ki so bile všeč mladim in so
te odvračale od “poštenega in spodobnega”
življenja, je tudi jukebox moral živeti z oznako mladini škodljivega
objekta, krivega za stranpota, razvrat in kriminal
ali pa vsaj za slabo družbo. Po drugi strani so ga mnogi napadali
tudi zato, ker je izpodrinil živo glasbo iz
programa prenekaterega lokala in tako postavil glasbenike na cesto.
Lastniki točilnic in zabavišč pa so na vse skupaj seveda gledali drugače:
glasba vabi k pitju in jedači in ples k še več pijače. Mnogi so hitro
izračunali, da se jim bo investicija v ne ravno poceni aparat obrestovala
že v nekaj tednih. Prodaja pijač se je povečala tudi za štirikrat, ko
so v lokal namestili jukebox. In ko gre za dobiček, kmalu izginejo tudi
predsodki. Jukebox ni bil več le domena bordelov in beznic, prav radi so
si ga omislili tudi v boljših lokalih, saj so nenazadnje lahko izbor
glasbe priredili ciljni publiki.
Najprej les, potem plastika, luči in za
povrh še mehurčki
Vse do konca tridesetih let so bili jukeboxi še najbolj podobni
velikim lesenim radijem artdecojevskih oblik. Namesto iskala postaj je bil
zgoraj za steklom na ogled postavljen avtomatski menjalec plošč,
pod njim pa reža za kovance in gumb za izbor pesmi. Večina je ponujala
možnost izbora največ dvanajstih plošč.
Te so bile naložene na pokončni osi, ročica s strani pa je izbrano ploščo
potisnila na gramofon. Plošče so bile označene s številkami in jih je
bilo možno izbirati z obračanjem
gumba. Mehanizem, viden očem in možnost, da je uporabnik sledil poti plošče
od zbiralnika do gramofonskega krožnika in zibanju igle po zarezah, je
bila ena glavnih značilnosti vseh jukeboxov ne glede na proizvajalca,
in hkrati tista nezadržna privlačnost, ki
je iz aparata ustvarila fetiš. Zato se je za večino ljudi zgodovina
jukeboxa končala konec petdesetih let, ko mehanizem postopoma prekrijejo
vse večji glasbeni “meniji” in ga v šestdesetih dokončno skrijejo očem.
Pred drugo svetovno vojno so jukeboxe množično
izdelovali praktično samo v Združenih državah in prav tam konec
tridesetih let tehnološki razvoj in artedecojevsko oblikovanje v svojem
zenitu dokončno definirata obliko aparata, ki se v zgodovino zapiše kot
pojem za jukebox. Če se je v začetku še veliko proizvajalcev radijskih
aparatov in igralnih avtomatov uspešno ukvarjalo z izdelavo jukeboxov, pa
v tem času trg že popolnoma obvladujejo štiri firme, ki v medsebojnem
tekmovanju za čim večji tržni delež pripeljejo izdelek do njegovega že
kar dekadentno razkošnega vrhunca. Imena “velike četvorke” še danes
povezujemo s pojmom jukeboxa in nobena industrija v dvajsetem stoletju ni
bila tako ozko vezana na samo nekaj proizvajalcev. Wurlitzer,
Rock-Ola, AMI in Seeburg so pravzaprav edino kar šteje in ob čemer
zapoje srce vsakega ljubitelja ali zbiralca jukeboxov. Najbolj znano ime
je prav gotovo Wurlitzer in z njim povezano ime oblikovalca Paula Fullerja.
Čeprav so bili pri Rock-Oli pogosto izvirnejši, pri Seeburgu
tehnološko naprednejši in pri AMIju radikalnejši, so Wurlitzerjevi
jukeboxi kmalu postali in ostali kult.
Leta 1937 pri Wurlitzerju pošljejo na trg Model 24, katerega ohišje
je izdelano iz novih sintetičnih materialov in v naslednjih letih se
praktično vsi proizvajalci odpovedo lesenim konstrukcijam. Model 24 ob
straneh krasita dva pokončna ovalna stebrička iz polprozorne bledo
zelene plastike, v katera je vgrajena cevasta žarnica, ki povzroči, da
prižgana s tebrička žarita v topli
rumeni barvi. Rešetkasta zaščita osrednjega prostora, za katerim
sta bila skrita elektronika in zvočnik,
je oblikovana v stiliziran ardecojevski motiv prav tako iz polprozorne
plastike, obrobljene z zlato obarvanim kovinskim nanosom. Okoli gumba za
izbiro pesmi, ki je objet v kovinski ščitnik,
so levo in desno nameščena okenca z imeni izvajalcev in skladb, ki so na
izbiro. In tu je bila še ena novost Modela 24, ki je izzvala druge
proizvajalce. To je bil namreč prvi jukebox, ki je omogočal skoraj
enkrat večjo izbiro melodij, saj je v svojem zbiralniku lahko gostil kar
štiriindvajset plošč! Pri Wurlitzerju so bili ponosni na svoj radikalni
presežek tako v tehničnem, kot predvsem oblikovalskem pogledu, Model 24
pa si je presenetljivo hitro pridobil veliko simpatij
tudi pri publiki. Še celo ostra novinarska peresa so bila mnenja da je
“... Model 24 najčudovitejši primer uporabe svetlobe in barve v dekorativne
namene, ki smo ga kdajkoli videli v glasbeni
industriji.”. Model 24 je pomenil začetek zlate dobe jukeboxov, ključ
do umetnosti oblikovanja, ki združuje sodobne materiale, svetlobo, barvo
in obliko v objekt, ki ni namenjen le slušni reprodukciji zvoka ampak
tudi vizualni zabavi.
Seveda se je konkurenca takoj odzvala na ponujeni izziv in v naslednjih
letih pridejo na trg številni novi modeli,
zasnovani na moderni filozofiji oblikovanja in materialov. Seeburg z
modelom Crown napove svojo namero k prečiščenemu oblikovanju jasnih
linij, ki ga poudarjajo dodatki bleščečega kroma. AMI ustvari morda
najbolj nenavadna jukeboxa, presenetljivih
oblik, kjer je namesto na plastiki poudarek na barvnem steklu. “Pojoča
stolpa” dolgujeta svoji obliki takrat v ZDA
še vedno modernemu “nebotičniškemu” dizajnu, ki je posnemal
arhitekturne vzorce v nebo segajočih stolpnic. Oba stolpa sta
prinesla tudi nekaj novosti v mehanizmu. Ta je bil sedaj sposoben igrati plošče
po obeh straneh, kar pri starejših izmenjevalcih ni bilo mogoče, zvočnik
pa so namestili v kupolo aparata in ga usmerili v strop. Pri AMIju so se v
naslednjih letih vrnili k bolj
standardnim oblikam, njihov izlet v nebotičniško ekstravaganco pa je
svoje nadaljevanje ugledal pri konkurenčni Rock-Oli. Ta je leta 1940 z
modelom Spectravox odprla serijo jukeboxov, ki so ta koncept povezali z
izdatnejšo uporabo živopisane plastike. K temu so dodali
še gumb za izbiro pesmi v obliki telefonske številčnice, in že tako
visoko napravo povišali še z dodanim zvočnikom v obliki bleščeče
krogle, ki se je bohotil na vrhu aparata in še najbolj spominjal na lučna
senčila tistega časa. Četudi je ta zasnova imela svojo akustično
utemeljitev, pa so se v naslednjih letih vsi proizvajalci vrnili na klasično
montažo zvočnika v ohišje aparata, saj so se kupci bolj ogrevali za
modele priljudnejših dimenzij.
Naslednje desetletje v razvoju oblikovanja
jukeboxov so zaznamovale tendence k še več plastike, več barve, več luči
in “posebnih efektov”. Wurlitzerjevi modeli z začetka štiridestih
let jasno kažejo ta razvoj. Kombinacija barvne transparentne plastike, ki
jo od zadaj osvetljujejo prav tako
obarvane žarnice, predvsem pa vse bolj ekstravagantno oblikovanje
osrednjega dela aparata, za katerim je bil nameščen mehanizem in zvočniki,
so nezadržno prinesli dekorativno preobloženost in ustvarili samo sebi
lastno estetiko, ki z artdecojevsko osnovo ni
imela več veliko zveze. Osvetljeni stebrički in bogato dekorirana
kovinska zaščita postaneta glavna obsesija Wurlitzerjevih oblikovalcev s
Paulom Fullerjem na čelu. Podoba aparatov se spremeni v teatralno,
romantično in eklektično mešanico materialov in stilov. Les, kovina,
plastika, svetloba in animacija tvorijo učinkovito in neprimerljivo razkošno
pašo za oči. Prej geometrijsko enostavna rešetkasta zaščita
osrednjega dela se v novih modelih razrašča v gozd krivulj in volut,
inspiriranih v secesijskih in
decojevskih izvorih, blišč metala se izmenjuje z mozaičnostjo plastičnih
intarzij. Polprozorna plastika napihnjenih stebričkov je često
marmorirana, tako da svetloba, ki
proseva skoznjo, daje občutek gibanja. Center vizualne pozornosti tako ni
več osrednji vidni mehanizem z nizom plošč
in gramofonom, ampak baročni lunapark, ki ga uokvirja. Model 850, ki
pride na trg leta 1941, predstavlja ravno to filozofijo teatra. Ime
“Pav” je model dobil po osrednjem steklenem delu s sliko dveh pavov.
Ta stekleni vitraž ne le, da je bil
od osvetljen od znotraj, temveč so si pri Wurlitzerju zanj zamislili
poseben sistem spreminjajoče svetlobe. S polarizacijskimi ploščami, ki
so se premikale v različnih smereh, so dosegli, da se je barva svetlobe,
ki je prosevala skozi steklo, neprestano menjala in ta stalno spreminjajoča
se barvna podoba pavov je na gledalca
gotovo naredila nepozaben vtis nečesa skoraj mističnega. Lesen okvir je
ločil to optično igro od stiliziranega rastlinskega ornamenta, ki prekriva
preostali del spodnje polovice ohišja, celota pa je ujeta v stanjšan
obok iz raznobarvne plastike, med seboj povezane s kromiranimi kovinskimi
vezmi. Tudi niša za zastekljenim zbiralnikom in gramofonom je poslikana z
listnatim motivom in osvetljena, kar še poudarja gledališkost celotne
podobe. To je bil tudi namen Wurlitzerjevih
inženirjev: osnovni moto vsakega uspešnega zabavišča je, zamenjaj
predstavo, da boš pritegnil publiko - in predstava njihovih modelov je
bila spektakelska. V različici A, ki so jo izdelali istega leta,
je animacijo pavjega dvojca nadomestila nova
domislica. V stranske stebričke so vgradili steklene cevi,
po katerih so se pretakali vodni mehurčki in sijali v fluorescentnih
barvah. Kdo ve kam bi Fullerja in njegove sodelavce pripeljalo
nadaljevanje teh smernic, če ne bi v naslednjih letih, z vstopom ZDA v
vojno, tudi zabavna industrija v uporabi materialov ne bila
prisiljena razmišljati restriktivno. Tako so naslednji Wurlitzerjevi
izdelki sicer vsebovali vse optične
domislice modelov 850, vendar se je baročna
bohotnost umirila v bolj racionalnih formah, veliko plastike in
stekla pa je ponovno nadomestil les.
Sočasno s klasičnimi jukeboxi je Wurlitzer konec tridestih let na trg
poslal tudi majhne različice, komaj kaj večje o d večjega
radijskega sprejemnika. Ti namizni jukeboxi so bili namenjeni lokalom z
omejeno površino in so običajno stali na točilnem pultu. Vsebovali so
skoraj ves glamur velikih bratov, le da je bil izbor plošč manjši in
zvok seveda nekaj manj razkošen.
Nekateri so za moderno
Kljub še vedno močnemu nasprotovanju nekaterih lobijev in predvsem
glasbenih sindikatov, je jukebox konec tridesetih predstavljal industrijo,
ki je ni bilo mogoče več ustaviti. Seveda pa vsi proizvajalci niso
stavili na teatrske učinke, kjer bi Wurlitzerjevim domislicam res težko
konkurirali, ampak so poskusili kupce prepričati drugače. Seeburgovi
jukeboxi so bili od “velike četvorke” gotovo najbolj špartansko
zasnovani. Njihove modele odlikuje premišljen dizajn brez nepotrebnega
krašenja, zato pa so stavili na karto kvalitetne izdelave in tehnoloških
inovacij. Če je bil pri Wurlitzerju poudarek na spektaklu, je
kreatorje pri Seeburgu predvsem zanimala kvaliteta reprodukcije. In noben
jukebox ni zvenel tako dobro kot Seeburg. Svoj
edini izlet v bleščavost in kanček frivolnosti so si leta 1941 privoščili
v nenavadno oblikovanem modelu “Hi Tone Super” . Osrednji del
je prekrivalo fasetirano steklo, za katerim
se je prelivala svetloba. Daleč od pompoznosti konkurence, a vendar nekaj
vizualnega dogajanja.
Zato pa so ž e konec tridesetih let predstavili svojo inovacijo
- jukebox na daljinsko upravljanje. No, to je bilo seveda letom primerno;
zvočnik so vgradili v lastno ohišje in ga
opremili z gumbi za izbor skladbe. Od vsakega je vodila žica do glavnega
centra - gramofona z zbiralnikom. Prenosni del, torej zvočnik z menijem,
so potem na vozičku prevažali od mize do mize in gostje so tako lahko
imeli lastno zvočno kuliso za svojo mizo. Kasnejši modeli so imeli
izpopolnjen mehanizem “daljinskega upravljanja”,
saj je naročilo zdaj lahko steklo le po eni žici, vendar je za daljinski
upravljalec vsaj v prvi fazi še vedno služil natakar.
Pri AMIju so podobno idejo razvili v drugo smer. Njihova “avtomatska
hostesa” je sprejemala naročila kar po telefonu. Gost se je torej preko
telofonske slušalke povezal z hosteso, ki je v “zbirnem centru”
sprejela naročila in ga ob pomoči izurjenih disc jockeyev posredovala v
jukebox v lokalu , od koder je prišlo
naročilo. Kot so napovedali v svojih reklamnih oglasih, so bile prednosti
takega jukeboxa ne samo v neposredni komunikaciji z živo osebo, ki je
imela poudarjeno angelski glas, temveč predvsem v tem, da je bilo možno
izbirati med več sto različnimi ploščami in ne le štiriindvajsetimi,
kot je bil standard pri klasičnih aparatih. In seveda, še nekaj so premogli
ti jukeboxi, česar klasični niso. Hostesa je s svojim očarljivim glasom
(ob doplačilu le nekaj centov) lahko tudi napovedala, komu je pesem posvečena
in s kakšnimi nameni. Take prednosti so bile v času vojne, ko so bili
ljudje željni dobrih želja, ljubezni in “angelskih glasov”,
zadosten razlog, da so tovrstni jukeboxi vsaj
nekaj let želi velik uspeh.
Za kovanec zabave
Kljub upočasnjenemu razvoju, poman jkanju surovin in stavkam
glasbenih sindikatov, ki so za dve leti skoraj ustavili proizvodnjo gramofonskih
plošč, je v vojnem času jukebox v ZDA postal nepogrešljiv. Bil
je glavna oblike zabave, ki je v sebi združevala tako potrebo po nečem
individualnem, kot tudi socialno noto. Povojna leta so z vzponom mladinske
kulture, začetki rock'n'rolla in vzpenjajočo blaginjo samo še
pripomogla k njegovi popularnosti. Wurlitzerjevi polkrožno zaobljeni
jukeboxi so že postali klasika s pridihom nostalgije in še
posebno Model 1015 z mehurčkastimi stebrički
in z relativno preprostimi kromiranimi rešetkami, je
postal iskan skoraj bolj kot novi modeli. Čeprav je glasbena industrija
na trg že ponudila manjše plošče na 45 obratov, ki so v naslednjih
letih popolnoma nadomestile stare na 75 obratov, so se mnogi raje odločili
v staro Wurlitzerjevo ohišje vgraditi nov mehanizem, kot pa kupiti
novejši model. Ker je Model 1015 tudi v petdesetih ostal tako popularen,
se zdi, da je danes v zavesti ljudi ohranjen kot relikvija petdesetih par
excellence. Ker je hkrati postal kar pojem za jukebox,
ni čudno, da nemška podružnica podjetja Wurlitzer (ki so ga v Ameriki
ustanovili nemški emigranti konec devetnajstega stoletja), še danes
izdeluje natančne kopije prav tega modela, tako v verziji z analognim kot
laserskim gramofonom. Njegova pojavnost je zaznamovala mnoge ovitke
gramofonskih plošč, reklamne oglase in proizvode. Njegovo popularnost
gre pripisati čistim, prepoznavnim linijam, ki pa se niso odrekle
specifičnemu jukebox razkošju, kot tudi
velikemu številu narejenih modelov in dejstvu, da je bil to najbolj
promoviran Wurlitzerjev jukebox. Bil je eden od simbolov hitre
rasti ameriškega gospodarstva po drugi
svetovni vojni. Narejen na kvalitetnem lesenem podnožju s stebri iz zelo
trdne transparentne plastike, znotraj katere so se vrteli raznobarvni
cilindri, ki so metali mehko svetlobo na tulce z brbotajočimi mehurčki,
vse pa povezano in na vrhu zaključeno s ponikljanimi ulitki, je
predstavljal nov, cvetoči ameriški “way of life”.
Vendar povojna evforija ni trajala dolgo in začetek petdesetih je za
jukeboxe obetal slabe čase. Glasbena produkcija je bila vse večja in
razvoj malih plošč na 45 obratov ter uvejavitev novih gramofonskih ročk
in občutl jivejših odjemnih glav, je pred konstruktorje postavil
nove izzive. Nanje je najbolj radikalno odgovoril Seeburg z modelom Select-o-matic
100. Če je Wurlitzer pred desetletjem z modelom 24
postavil standarde za naslednje desetletje, je to sedaj storil Seeburg.
Njihov jukebox je že na prvi pogledal
izgledal drugače kot njihovi aparati iz prejšnjih let in bil
svetlobna leta daleč od Wurlitzerjevih
standardov. Oblika je bila prej podolžna kot pokončna, vsa plastična
navlaka, svetlobni efekti in fluoroscentne barve so se izgubili, o kakšnih
mehurčkih pa pri Seeburgu tako nikoli ni bilo govora. Jukebox je
uporabnika nagovarjal z radikalno moderno
obliko, zgrajeno iz stisnjenega lesa, blago nažlebljene pločevine in
steklenega pokrova. Slednje je pod seboj skrivalo gramofon in čez celo
dolžino razpotegnjen zbiralnik z možnostjo hrambe sto plošč. Temu
izboru primerno velik je bil tudi meni, ki je ločil
zastekljeni del od kovinske zaščite, ki je dominirala v spodnji
polovici. Ta popoln preobrat v konceptu jukeboxa bo opredelil razvoj
slednjega vse do njegovega izteka v šestdesetih letih. In paradoksalno je
jukebox, kot zastavonoša kreativne uporabe plastike, slednjo v letih, ko
je ta začela popolnoma obvladovat vsa področja industrije, praktično
popolnoma opustil ali vsaj minimaliziral. Z novim konceptom in
brezkompromisnim pristankom na majhne plošče, ki so si šele utrjevale
mesto na tržišču, je Seeburg tvegal ogromno, a se mu je slednje
obrestovalo. Oblikovanje in povpraševanje po jukeboxih je dobilo nov
zagon. Nenazadnje, njegova velika prednost pred radiom in televizijo v
časih, ki niso napovedovala nič dobrega, je bila, da nisi slišal
nobenih slabih novic.
Druga podjetja so sledila Seeburgovemu trendu in svoje izkušnje in
estetska merila cepila na nove zapovedi. Rock-Ola je skušala konkurirati
s še večjim izborom glasbe, a bilo je jasno, da so ta prva leta novega
desetletja pripadla Seeburgu. Njihovo investiranje v kvaliteto zvočne
reprodukcije in posluh za tehnološke novosti sta jim zdaj prinašala
bogate sadove. Leta 1953 ponovno stopijo korak naprej in oznanijo jukebox
s hi-fi, “visoko zvesto” reprodukcijo zvoka. In ker so to petdeseta,
se njihov model HF100 ponaša kar z nazivom Deluxe hi-fi.
Jukebox sreča Cadillac
Da so se v novem konceptu dizajna pri
Seeburgu počutili več kot doma, so
dokazali leta 1955 s čudovito zasnovanim modelom V200. Že kar pretirano škatlasto
obliko modela 100 so sedaj razgibali z bolj poudarjenim steklenim
pokrovom, izvlečenim menijem, ki se ponuja
na nekakšni zaobljeni polički in predvsem
domiselno in v duhu časa oblikovano spodnjo polovico. Žlebljeno pločevino
sedaj dopolnjujejo štiri masivne vodoravne kromirane palice, ki so svoj
zgled našle pri avtomobilskih odbijačih. Če je bil avtomobilski dizajn
že nekaj let močno prisoten v oblikovanju radijskih aparatov, mnogi
njegovi elementi pa so zaznavni tudi pri gospodinjskih
pripomočkih, je v obliko jukeboxov res vstopil šele s tem
modelom.
Še radikalnejši v apliciranju avtomobilskih elementov je Seeburg s
kasnejšim modelom 161, kjer aparat označuje
kar neposreden citat iz avtomobilske industrije. Kromirana
stebrička z okroglim rdečim steklom,
ki nazorno spominjata na podobo repatih luči, tako značilnih za podobo
ameriških avtomobilov v poznih petdesetih, svojega izvora niti ne
skrivata.
Tako Wurlitzer kot Rock-Ola in AMI so se v modelih, izdelanih v tem
desetletju, vsak na svoj način približali
trendu, ki ga je lansiral Seeburg. Veliki zvezdasti in “V” motivi obvladujejo
prostor, kjer so se včasih bohotile umetelno zavite rešetke ali plastični
mozaiki. Plošče na gramofone legajo
iz vseh mogočih položajev, splošna tendenca pa gre k postopnemu zakrivanju
zbiralnika plošč in celo gramofona. Meniji se selijo na vrh in
ker je izbor pesmi sedaj zlahka segel do dvesto naslovov, je njihov obseg
temu primerno velik.
Konec petdesetih let se v jukeboxe naseli
še zadnji tehnološki dosežek, stereo zvok. Da proizvajalci niso
prav hitro segli po njem, gre pripisati dejstvu,
da je bilo relativno malo majhnih plošč posnetih v stereo
tehniki, pa tudi čisto tehničnim
problemom, saj bi za poln stereo efekt zvočnika
morala biti veliko bolj vsaksebi, kot pa je to dovoljevala zgradba
aparatov. Šele leta 1962 je ponovno Seeburg ponudil na trg model
z dodatnim ločenim parom zvočnikov, ki so lahko ponudili
zadovoljivo stereofonsko zvočno sliko. Še
zadnji korak v nove čase je Seeburg storil z jukeboxom, ki je lahko
izbiral komade iz sedaj že popolnoma
prevladujočih LP plošč. A tudi ta korak je bil premalo, da bi rešil
jukebox pred nezadržnim propadom. Prodaja
je skozi šestdeseta leta nezadržno upadala
in z njo tudi proizvodnja.
V petdesetih in predvsem šestdesetih letih so se jukeboxi naselili
tudi v naših lokalih in vse do konca sedemdesetih uspešno opravljajali
svojo družabno vlogo. Potem pa
so tudi v reže pri nas udomačenih AMIjev in Rock-Ol kovanci vse redkeje
zdrseli in nazadnje so morali jukeboxi svoje mesto odstopiti novi
mizi za goste. V Ameriki je jukeboxe iz lokalov izrinila televizija, pri
nas pa vam bo natakar poleg jedilnega lista postregel še s svojim izborom
glasbe iz poceni glasbenega sistema, skritega
nekje med kozarci za točilnim pultom.
Janez Zalaznik
Vse pravice pridržane! Noben del teksta se ne sme javno
publicirati brez avtorjevega privoljenja.
na
vrh |
|